Našo dejavnost smo na področju javne razsvetljave v letu 2010 razširili z zastopstvom varnostnih (pasivnih) drogov cestne razsvetljave Zip pole.

ZIPpole pasivni drogovi

EN 12767 – PASIVNA VARNOST NOSILNIH KONSTRUKCIJ CESTNE OPREME

Drogovi cestne razsvetljave morajo v osnovi ustrezati evropskemu standardu EN 40. Ta standard opredeljuje tehnične karakteristike drogov glede dimenzij, postavitve in ostalih lastnosti, ne ukvarja pa se z drogom, kot s pasivnim elementom v prometu v pogledu varnosti. Za definicijo pasivne varnosti in določanje kategorij slednje se uporablja standard EN 12767. V luči tega standarda ugotavljamo karakteristike ZIP drogov cestne razsvetljave.

ZIP drogovi so zasnovani tako, da povečujejo pasivno varnost udeležencev v prometu saj omogočajo, da se v primeru naleta vozila, postopno deformirajo in s tem zmanjšajo stopnjo intenzivnosti sil, ki delujejo na potnike v vozilu, kar bistveno zmanjšuje možnost poškodb, obenem pa vozilo zaustavijo ali pa toliko zmanjšajo njegovo hitrost, da to ni več nevarno za ostale udeležence v prometu ali bližnjo okolico.

Standard EN 12767 - Passive safety of support structures for road equipment (Pasivna varnost nosilnih konstrukcij cestne opreme) ocenjuje dva parametra, ki karakterizirata nosilne konstrukcije cestne opreme in sicer: kategorijo absorpcije energije v primeru naleta vozila in stopnjo varnosti za potnike v vozilu, vse to pri točno določenih pogojih, tako glede opreme v testu kot glede postopka izvedbe.

Razlika med klasičnim drogom ulične razsvetljave in drogom ZIPpole

Absorpcija energije

Resnost poškodb potnikov v vozilih je posledica učinkov nosilnih konstrukcij cestne opreme ob naletu vozila. Če razmišljamo v smeri varnosti, lahko take konstrukcije izdelamo tako, da se razstavijo ali upognejo v primeru naleta vozila. Navedeni evropski standard omogoča skupno osnovo za testiranje udarca vozila v nosilce cestne opreme. Evropski standard upošteva tri kategorije pasivno varnih nosilnih konstrukcij:

• Visoka absorpcija energije (HE)
• Nizka absorpcija energije (LE)
• Brez absorpcije energije (NE)

Nosilne konstrukcije, ki absorbirajo energijo udarca, znatno upočasnijo vozilo in na tak način zmanjšajo tveganje za sekundarni nalet vozila v okoliške objekte, drevesa, pešce ali druge udeležence v prometu.

Nosilne konstrukcije, ki ne absorbirajo energije udarca, dovolijo vozilu nadaljevanje premikanja z le neznatno zmanjšano hitrostjo. Te nosilne konstrukcije omogočajo manjše primarno tveganje za poškodbe potnikov, vendar ostaja veliko tveganje sekundarnega naleta v okoliško oviro.

Standard opredeljuje več stopenj učinkovitosti uporabljajoč dva glavna kriterija povezana z reakcijo pri naletu glede na tri različne kategorije absorbiranja energije nosilnih konstrukcij. Nosilne konstrukcije za katere ni zahteve po učinkovitosti glede pasivne varnosti se označujejo s kategorijo 0. (Nosilne konstrukcije, ki se pri udarcu ne deformirajo ali le malenkostno, torej tiste pri katerih vso energijo trka prevzema vozilo in potniki v njem, se sploh ne uvrščajo med konstrukcije s pasivno varnostjo, torej sploh ne izpolnjujejo zahtev tega standarda).

Stopnje varnosti za potnike

Obstajajo štiri stopnje varnosti za potnike. Stopnje 1, 2 in 3 - v tem vrstnem redu - predstavljajo povečanje varnosti potnikov, kar pomeni, zmanjšanje učinka udarca v nosilno konstrukcijo. Za te stopnje varnosti sta zahtevana preizkusa:

• pri 35 km/h, da se zagotovi zadostna funkcionalnost nosilne konstrukcije pri nizkih hitrostih in
• pri razredih naletnih hitrosti (50,70 in 100) kot so podani v tabeli 1.

Stopnja 4 vključuje zelo varne nosilne konstrukcije klasificirane s poenostavljenim testom pri določenem razredu naletne hitrosti. To so majhne nosilne konstrukcije, ki lahko povzročijo le manjše poškodbe na vozilu in ki vozilu bistveno ne spremenijo hitrosti ob naletu. Te konstrukcije testiramo pri višjih hitrostih, razlika med naletno in izhodno hitrostjo pa ne sme biti večja od 3 km/h.

Vse teste je potrebno opraviti z lahkimi vozili zato, da se ustrezno ugotovi stopnja jakosti naleta glede na varnost potnikov v lahkih vozilih. Testno vozilo naj bi bilo standardno osebno vozilo z inercijsko maso 825 kg ± 40 kg, z največjim dovoljenim balastom 100 kg, poskusno lutko mase 78 kg ± 5 kg in ostalimi karakteristikami, ki so opisane v poglavju 6.2.1 omenjenega standarda.

Različne stopnje varnosti za potnike služijo odrejanju vrste nosilnih konstrukcij cestne opreme pri čemer se v ozir vzamejo:

• predvideno tveganje nezgodne poškodbe in možni izračun
• stroškov in koristi,
• tip ceste in njena geometrija,
• tipična hitrost vozil na določeni lokaciji,
• prisotnost drugih objektov, konstrukcij, dreves in pešcev,
• prisotnost sistemov za zmanjšanje hitrosti vozil.

Na tak način cestne uprave na različnih nivojih upravljanja (državnem, pokrajinskem, regionalnem, občinskem, itd.) specificirajo stopnjo učinkovitosti nosilcev cestne opreme v smislu varnosti potnikov pri naletu vozila. Tako je, na primer, flamska uprava v aprilu 2010 za ceste odredila, da se ZIP drogovi namestijo:

• na vseh cestah, kjer je dovoljena hitrost prek 50 km/h in kjer ni odbojnih ograj pred drogovi cestne razsvetljave
• na vseh cestah kjer je dovoljena hitrost pod 50 km/h in kjer morajo biti drogovi bliže kot 2m od roba vozišča in kjer ni odbojnih ograj pred drogovi cestne razsvetljave
• na vseh krožiščih kjer hitrost ni omejena na 30 km/h- na mestih kjer obstaja velika verjetnost naleta v drog: ceste, ki vodijo do krožišč in ceste med krožišči, na ovinkih, na ostrih križanjih cest, itd.

Namestitev varnostnih ZIP drogov je smiselna tudi na vseh mestih, kjer je zaradi varnosti potrebno nameščanje odbojnih ograj, kot so uvozi in izvozi na avtocestah in drugih cestah

Stopnja varnosti potnikov

Za odrejanje stopnje varnosti potnikov uporabljamo dva parametra:

• ASI (Acceleration Severity Index): indeks jakosti pospeška in
• THIV (Theoretical Head Impact Velocity): teoretično hitrost udarca glave,
• oba v odnosu do razreda naletne hitrosti in kategorije absorpcije energije.

ZIPdrogovi dosegajo stopnjo 3, kar pomeni najboljšo varnost udeležencev v vozilu

Primerjalni poskusni trki med klasičnim drogom ulične razsvetljave in drogom Zippole so pokazali, da so drogovi Zippole bistveno varnejši, časi trajanja trka so daljši, maksimalni pojemki ob trku pa so občutno manjši, kar prispeva k večji varnosti potnikov v vozilu v primeru trčenja. Drogovi Zippole se ob trku mnogo bolj deformirajo, s tem pa se poveča čas trajanja trka, maksimalni pojemek pa se zaradi postopnega zmanjšanja hitrosti občutno zmanjša. S tem se zmanjša možnost nastanka poškodb potnikov v vozilu, pa tudi poškodbe vozila so manjše. Klasični cestni drogovi se ob trku deformirajo bistveno manj kot drogovi ZIPpole, zato pa je deformacija vozila dosti večja, večja pa je tudi možnost nastanka poškodb potnikov v vozilu.

Zaključek

ZIP drogovi (original ZIPpole) so se na testih pokazali kot izjemno učinkoviti. Uvrščajo se v kategorijo visoke absorpcije energije naletnega vozila, obenem pa zagotavljajo najvišjo stopnjo varnosti za potnike. Poleg tega so ZIP drogovi okolju bolj prijazen izdelek od klasičnih drogov, saj za njihovo izdelavo ni potrebno veliko energije. Pomembna lastnost ZIP drogov pa je tudi, da so cenovno v razredu klasičnih drogov, kar pomeni, da za povečanje pasivne varnosti v tem segmentu ni potrebno odvajati dodatnih sredstev.

Za več tehničnih podrobnosti, si oglejte našo pdf prezentacijo.